Aprila je v Ljubljani mag. Helen Macdonald v organizaciji Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije izvedla dvodnevno delavnico o kognitivno-vedenjski terapiji kronične bolečine, ki je bila lepo obiskana in je v širši strokovni javnosti morda v nekoliko zanemarjeno področje izobraževanja prinesla osvežitev in novo znanje praktikom, ki se v vsakdanjem delu srečujejo s pacienti s kronično bolečino.

In teh pacientov ni malo. Po besedah sogovornice, ki se s tem področjem ukvarja 12 let, kronična bolečina predstavlja resen javnozdravstveni problem, saj zaradi nje trpi pomembno število ljudi. Podatki kažejo, da naj bi imelo kronične bolečine do 7 % splošne populacije. Poleg osebnega trpljenja zaradi stalne ali ponavljajoče se bolečine le-ta vodi tudi v poklicne, finančne, socialne in medosebne težave. Pomembno vlogo lahko odigramo psihologi, čeprav realnost in izkušnje kažejo, da so ljudje z dolgotrajno bolečino pogosto več let podvrženi številnim medicinskim terapijam in zdravljenju, preden so napoteni v psihološko terapijo. Kot dodaja sogovornica, bi bilo, tudi v skladu s smernicami dobre prakse na tem področju, psihološki del obravnave smiselno vključevati že v prvih fazah zdravljenja.

 

Psihologinja mag. Helen Macdonald je s strani Britanskega združenja za vedenjske in kognitivne psihoterapije (babcp) akreditirana kognitivno-vedenjska psihoterapevtka, učiteljica in supervizorka. Je zdravstvena psihologinja in akreditirana emdr-konzultantka ter registrirana medicinska sestra za področje mentalnega zdravja. Univerza v Sheffieldu ji je leta 2011 podelila nagrado zaslužnega člana za odličnost pri poučevanju. Je tudi zaslužna članica Britanskega psihološkega združenja. Na področju mentalnega zdravja deluje od leta 1983, zadnjih 22 let pa izvaja kognitivno-vedenjsko terapijo. V klinični praksi se je sprva osredotočala na zdravljenje anksioznih motenj in depresije, zadnjih dvanajst let pa vse več pozornosti posveča kroničnim boleznim in dolgotrajni bolečini. V Veliki Britaniji in po Evropi predava na različnih ravneh izobraževanja, od uvodnih delavnic do doktorskega študija. Je soavtorica knjige za samopomoč Overcoming Chronic Pain: A Self-Help Guide Using Cognitive Behavioral Techniques, ki je bila prvič objavljena leta 2005 in je prevedena v francoščino in estonščino. Trenutno se ukvarja z individualno obravnavo odraslih s težavami na področju mentalnega zdravja in kronično bolečino, s psihološkim izvedenskim delom, terapijo posttravmatske stresne motnje, poklicno rehabilitacijo ter klinično supervizijo drugih terapevtov. Na Univerzi v Sheffieldu je predavateljica na podiplomskem usposabljanju iz kognitivno-vedenjske terapije, v okviru Britanskega združenja za vedenjske in kognitivne psihoterapije pa deluje kot Course Accreditation Registrar v akreditiranju programov usposabljanja iz kognitivnih in vedenjskih terapij v Veliki Britaniji. Njeno delo poleg kliničnega, supervizorskega in poučevalnega dela vključuje odgovornost za nacionalne standarde usposabljanja iz vedenjskih in kognitivnih terapij. V obdobju 2011-2014 je tudi častna sekretarka Evropske zveze za vedenjske in kognitivne terapije (eabct). Njen obisk je bil poleg uradnega dela delavnice, zapolnjen tudi s potepanjem po Sloveniji in pokrajina jo je v marsičem spominjala na osrednjo Anglijo, kjer živi, pa tudi na Škotsko, na katero je zelo navezana. S Helen Macdonald smo izvedli kratek intervju za Klip.

Mag. Macdonald, imate štirinajst let izkušenj s pacienti s kronično bolečino, od tega dvanajst let delate neposredno na področju obvladovanja bolečine. V svoji karieri ste bili priča mnogim življenjskim zgodbam, njihovim izkušnjam soočanja z bolečino, zdravstvenim sistemom in zdravljenjem. Ali menite, da kot strokovnjaki paciente s kroničnimi telesnimi boleznimi, posebno še kronično bolečino, jemljemo dovolj resno, s tem mislim predvsem na to, ali jim nudimo obravnavo in storitve, ki so podprte z dokazi?

Na splošno mislim, da verjetno ne. Enostavno nam primanjkuje sredstev, da bi ljudem lahko ponudili z dokazi podprte pristope. Občasno se lahko pojavljajo težave tudi z odnosom in znanjem med zdravstvenimi strokovnjaki. Vprašanje, ki vnaša zmedo na to področje, je, ali ljudje bolečino sploh jemljemo resno in jo zares razumemo. S tem mislim na to, da četudi je pri bolečini prisotna psihološka komponenta, še vedno hudo boli, čeprav morda ne najdemo jasnega fizičnega izvora bolečine. Mislim, da se tudi pri izkušenih strokovnjakih s področja mentalnega zdravja pojavljajo težave pri sprejemanju jasnega dejstva, da če nekoga boli, ga zares boli, na srečo pa imamo možnosti, da iz psihološkega vidika pomagamo ljudem olajšati bolečino. Zadnja leta je vse več raziskav o nevroplastičnosti, o tem, da imajo ljudje lahko vztrajno bolečino zaradi tega, ker se določene poti v možganih toliko uporabljajo, da postanejo kot nekakšna bližnjica, se senzitizirajo. To pomeni, da lahko morda dosežemo spremembe, ki bodo zares zmanjšale bolečino, trenutno je namreč večina naših psiholoških naporov usmerjenih predvsem v učenje lažjega in uspešnejšega življenja z bolečino oziroma kljub hudi bolečini. Obstajajo tehnike, kot na primer uporaba terapije mirror box za osebe z amputiranimi udi ali za ljudi, ki so doživeli možgansko kap ali imajo kompleksni regionalni bolečinski sindrom. Pristop mirror box prinekaterih pacientih resnično izboljša izkušnjo bolečine, pa tudi funkcioniranje uda, kjer ima pacient težave. Obstaja tudi emrd (Eye-Movement Desensitisation and Reprocessing), ki je terapija za zdravljenje travme. Pojavlja se kar nekaj dokazov, da lahko pri nekaterih ljudeh emdr zmanjša bolečino, pomaga pa tudi pri obvladovanju stresa in travme pri pacientih s kroničnimi zdravstvenimi težavami.

Baza dokazov, ki jo trenutno imamo, kaže, da naj bi bila obravnava kronične bolečine multidisciplinarna in naj bi vključevala psihološko obravnavo. Ali to pomeni predvsem terapije, ki imajo kognitivno-vedenjsko orientacijo?

Da, za zdaj najboljši dokazi kažejo, da je kognitivno-vedenjska terapija psihološka terapija izbire, vendar mora biti izvajana skupaj s strokovnjaki, ki izvajajo fizioterapijo in medicinsko konzultacijo, s tem mislim predvsem na tiste, ki nadzorujejo medicinsko obravnavo in preiskave, ki so potrebne pri pacientih s kroničnimi, dolgotrajnimi zdravstvenimi težavami. V Veliki Britaniji so to pogosto anesteziologi, vendar ni nujno, da je strokovnjak prav anesteziolog, da bi bil v tej vlogi, lahko je tudi ortoped ali psihiater pa tudi splošni zdravnik, ki ga to področje zanima. Čudovito je, če imate v timu delovnega terapevta. Na žalost v Veliki Britaniji nimamo takšnih možnosti. Res pa je, da imajo kognitivno-vedenjska načela za zdaj najboljše dokaze.

To je izsek članka, ki je v celoti objavljen v tiskani izdaji 12. številke revije KLIP. KLIP dobijo brezplačno člani Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, lahko pa ga tudi naročite s spletno naročilnico .