Spoznanja sodobne nevroznanosti postopoma pojasnjujejo in dokazujejo, da kakovost zgodnjega medosebnega odnosa odločilno vpliva na razvoj možganov. Zapleti v vzpostavljanju primarnega odnosa so neposredni dejavnik tveganja, ki ogroža zgodnji razvoj otrokovih možganov in s tem otrokov osebnostni, čustveni, socialni in kognitivni razvoj.

V mislih obračam strani debelih map z zapisi psihoterapevtskih obravnav otrok v dolgih letih svoje psihoterapevtske poti. Toliko pretresljivih zgodb, čustvenih ran in bolečin, ki se pogosto začenjajo že v prvih dneh življenja in se stkejo v tesnoben vzorec, ki kot nevidna kletka omejujejo prostor človekovega čustvovanja in življenjske ekspanzivnosti ter premnogokrat vodijo v vedno nova medosebna razočaranja. Kolikokrat sem v prvih pogovorih z materami o otrokovi zgodnji zgodovini naletela na pripoved o neugodnem zapletu že pri vzpostavljanju odnosa z novorojenčkom, bodisi zaradi poporodnih zapletov pri otročičku ali materi bodisi zaradi materinih strahov, skrbi in občutkov, da si v materinski vlogi ne more zaupati. Občutki, da ne bo zmogla, ki so se pojavili ob vsakem otrokovem joku, so se še stopnjevali, ko se zaradi njenega vznemirjenja tudi dete ni moglo pomiriti. Skoraj po pravilu taka mati v svojem okolju ni naletela na razumevanje in pomoč, ampak najpogosteje na kritiko, če ne že kar obsojanje. Otrok je v takem odnosu iz trenutka v trenutek znova in znova doživljal, da ne more pričakovati materine pomoči pri uravnavanju lastnega vznemirjenja. Priložnost, da bi se med njima vzpostavil odnos varne in zaupljive navezanosti, se je iz dneva v dan bolj odmikala.Da bi negujoči odrasli (torej večinoma najprej mama in nato še oče) otroku zmogli ponuditi dovolj dober starševski odnos, ki je sicer v marsikaterem pogledu nepopoln, vendar dovolj stabilen, predvidljiv in zanesljiv tudi ob frustracijah, morajo biti zmožni postopoma razviti tako imenovano primarno starševsko preokupacijo. To pomeni, da otroka postavijo v središče svojega čustvenega angažiranja, da zmorejo predvidevati in prepoznavati otrokove potrebe, poskušajo razumeti otrokove izkušnje, prepoznavati otrokova telesna in čustvena stanja, jih sprejeti in kontejnirati. Proces mentalizacije jim omogoča, da prepoznavajo psihološke pomene in ozadja svojega in otrokovega vedenja v medsebojnem odnosu. Z ustrezno emocionalno regulacijo uravnotežajo pozitivna in negativna otrokova in svoja emocionalna stanja znotraj obvladljivih meja. Pomembne psihološke zmožnosti za vzpostavljanje odnosa varne navezanosti na starševski strani pa so tudi zmožnost zrcaljenja in uglasitve na otroka, prizadevanje za popravljanje in obnavljanje zaradi trenutne neuglašenosti prekinjenih interakcij, prepoznavanje in zmožnost ubesedenja otrokove čustvene izkušnje ter zmožnost tolerance mešanih čustev. Te starševske zmožnosti spodbujajo in vzdržujejo otrokov občutek varnosti v navezanosti in pričakovanje pomoči in tolažbe, kadar jo potrebuje, zaradi česar je lahko sproščeno ustvarjalen v igri in doživlja zadovoljstvo v sebi in svojem odnosu do drugih. Lahko se sooča s širokim razponom čustev, ne da bi ga uničujoče preplavljala. Postopoma otrok v takih razmerah razvija relativno stabilen koherenten občutek selfa in začenja razvojno ustrezen proces separacije. Na osnovi izkušenj se čedalje bolj zanese, da se povezave, ki se v neuglašenosti pretrgajo, lahko ponovno vzpostavijo. V odnosu varne navezanosti se postopoma razvija tudi občutek zavedanja drugih kot osnova za empatijo. Ko naleti na razvojno primerne frustracije, se z njimi sooča, predvideva, da so znosne in bodo prinesle rezultat. Zanesljiv pokazatelj varne navezanosti je otrokova odpornost na stres.

To je izsek članka, ki je v celoti objavljen v tiskani izdaji 12. številke revije KLIP. KLIP dobijo brezplačno člani Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, lahko pa ga tudi naročite s spletno naročilnico .