Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna slovenskim otrokom in mladostnikom nudi celostno obravnavo na področju zdravljenja respiratornih bolezni, v sodelovanju s Pediatrično kliniko izvaja Šolo lulanja za otroke z motnjo mikcije, ohranjanju duševnega zdravja pa sta namenjena programa indicirane primarne preventive in sekundarne ter terciarne preventive čustvenih motenj in motenj hranjenja.

Od leta 2007 se ob pomoči evropskega projekta in donatorjev razvija tudi Center za terapije s pomočjo konj, ki znotraj omenjenih rakiških programov in za zunanje kliente izvaja pedagoške aktiv- nosti in psihoterapevtsko obravnavo s pomočjo konj. Psihoterapevtska obravnava je bila razvita po modelu dr. Scheidhacker, ki ga v psihiatrični kliniki Isar Amper v Münchnu izvajajo od leta 1988. Dr. Scheidhacker vodi tudi Münchner Schule für psychotherapeutisches Reiten, kjer poteka edino sistematično izobraževanje za psihoterapevte s konji, priznano s strani nemške zdravniške zbornice. Model, ki sloni na psihodinamskih teorijah, je bil razvit za skupinsko obravnavo odraslih uporabnikov psihiatrije in v ospredje postavlja odnos s konjem in terapevtom, v katerem pacienti prepoznavajo in spreminjajo svoje vedenjske in čustvene vzorce, ki njihove težave vzdržujejo in skušajo izboljšati socialne spretnosti z delom v majhnih skupinah. V skupinski terapiji namreč sodeluje več konj hkrati, pri vsakem konju pa so do trije pacienti, ki se med- sebojno podpirajo pri načrtovanju in doseganju ciljev. Konji v sebi združujejo lastnosti, ki ljudi v splošnem nagovorijo in navdušijo. Jasno in neposredno se odzivajo na človekovo ravnanje in tako posredujejo informacijo, s pomočjo katere posameznik lažje ozavesti svoje počutje in vedenje. Ponujajo obilo izzivov, kjer je potrebna odločnost, vztrajnost, jasnost in dobre strategije spoprijemanja s težavami. Hkrati so senzibilna bitja, ki hitro zaznajo, kako se človek resnično počuti, kdaj je v stiku s seboj in kdaj ne. Omogočajo celosten telesni stik, kar lahko uporabimo pri usmerjanju v sproščanje in občutenje lastnega telesa. Pri dolgotrajnejši psihoterapiji pasivnejše vaje (ležanje na konju, jahanje z zaprtimi očmi) služijo tudi podpiranju simbiotične faze v terapiji, ko se pacient v odnosu zlije s terapevtskim konjem. Tako kot je pri zgodnji komunikaciji otroka z osebami okoli njega vsebina izraženih besed brez pomena, je to značilno tudi za odnos med pacientom in konjem, saj je tu v ospredju neverbalna komunikacija, torej telesno izražanje, obrazna mimika ter intonacija in jakost glasu.

To je izsek članka, ki je v celoti objavljen v tiskani izdaji 12. številke revije KLIP. KLIP dobijo brezplačno člani Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, lahko pa ga tudi naročite s spletno naročilnico .