Razlike med psihologi in psihiatri so v izobrazbi, področjih in metodah dela.

Univerzitetni diplomirani psiholog je zaključil študij psihologije, pri nas je to na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ali Mariboru. Psihologi se zaposlujejo na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvenega varstva, kadrovanja in organizacije dela, v policiji in v vojski, v zaporih, nevladnih organizacijah, …  Pri svojem delu se večinoma ukvarjajo z duševnimi procesi, osebnostjo in vedenjem psihično zdravih posameznikov in skupin.

Klinični psiholog (ali specialist klinične psihologije) je po zaključenem študiju psihologije in pripravništvu v zdravstvenem varstvu opravil štiriletno specializacijo iz klinične psihologije. Pri svojem delu se večinoma ukvarja z ljudmi, ki imajo duševne težave oz. motnje. V primerjavi s psihologom brez specializacije ima klinični psiholog specialist več znanja s področja psihološkega ocenjevanja in psihološke pomoči. Klinični psiholog je samostojni zdravstveni delavec.

Psihiater (ali specialist psihiatrije) je po zaključenem študiju medicine, pri nas na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ali v Mariboru in opravljenem pripravništvu opravil  petletno specializacijo iz psihiatrije. V okviru psihiatrične prakse nudi zdravniško pomoč ljudem z duševnimi težavami in duševnimi boleznimi. Za razliko od psihologa po potrebi pacientu predpiše ustrezna zdravila.

Tako psihiater kot psiholog in klinični psiholog imata lahko dodatna znanja iz psihoterapije.

Več o razliki med psihologom in kliničnim psihologom lahko preberete v vprašanju o razliki med psihologom in psihiatrom. V splošnem pa velja, da je klinični psiholog tisti, ki je usposobljen za ocenjevanje psiholoških značilnosti posameznika in usmerjanje v ustrezno obliko pomoči. Večina kliničnih psihologov ima tudi dodatna psihoterapevtska znanja. Zagotovo pa je mogoče, da je tudi psiholog, ki ni opravil specializacije iz klinične psihologije, strokovno ustrezno usposobljen za izvajanje psihološkega svetovanja in psihološke pomoči. Preden se odločite, pri kom boste poiskali pomoč , pa se vendarle prepričajte o njegovih kompetencah.

Psihološki oz. kliničnopsihološki pregled opravljajo klinični psihologi v okviru bolnišnic, specialnih bolnišnic, inštitutov in kliničnopsiholoških ambulant. Pregled je sestavljen iz več delov, običajno traja od ure do nekaj ur. Začne se s pogovorom o razlogih, zaradi katerih prihajate na pregled. Sledi pogovor, v katerem psiholog zbere podatke, ki mu pomagajo osvetliti in razumeti vašo težavo. Pogovoru sledi uporaba psihodiagnostičnih sredstev, običajno jim na kratko rečemo tudi psihološki testi. Namenjeni so pridobivanju informacij o človekovem mišljenju, čustvovanju, spominu, pozornosti, osebnosti in vedenju. Na podlagi vseh zbranih podatkov klinični psiholog napiše psihološko poročilo oz. izvid, ki je namenjen posamezniku, ki je prišel na pregled, v skladu z dogovorom ga pošlje tudi napotnemu zdravniku.

Delodajalec se običajno odloči za napotitev delavca k psihologu pred sprejemom v službo ali v okviru rednega sistematskega pregleda na delovnih mestih, ki poleg običajnih psihofizičnih zahtev zahtevajo dodatne sposobnosti (npr. za oceno vodstvenih sposobnosti, primernosti osebe za upravljanje z orožjem, ipd.). Delodajalec lahko na psihološki pregled napoti tudi zaposlenega, za katerega meni, da zahteve delovnega mesta presegajo njegove duševne sposobnosti.

V tem primeru naziv »otroški psiholog« običajno pomeni kliničnega psihologa, ki se ukvarja z otroki in/ali mladostniki v kliničnopsihološki ambulanti v zdravstvenem domu, bolnišnici ali v svetovalnem centru. Na Pediatrični kliniki v Ljubljani so zaposleni visoko specializirani klinični psihologi, ki se ukvarjajo s posebnimi skupinami otrok (npr. z otroki s kroničnimi boleznimi, z otroki z razvojnimi, čustvenimi, vedenjskimi ali učnimi težavami, motnjami hranjenja, z otroki z duševnimi boleznimi…). S težavami otrok in mladostnikov se ukvarjajo tudi psihologi, zaposleni v svetovalnih službah vrcev in šol.

Kakšno psihološko pomoč potrebujete, je odvisno od vrste otrokovih težav. Za napotitev h kliničnemu psihologu za otroke ali mladostnike vas lahko napoti otrokov izbrani pediater ali družinski zdravnik.

Ob prvem srečanju se bo klinični psiholog pogovoril z vami in otrokom ter vam predstavil okvirni načrt nadaljnjih srečanj. Po začetnem pogovoru s starši in otroki se kliničnopsihološka obravnava otroka (podobno kot velja za obravnavo odraslih) običajno nadaljuje z različnimi kliničnopsihološkimi metodami ocenjevanja. S sodelovanjem otroka pri različnih preizkusih, med katere sodijo tudi risanje in igra, opredeli otrokov razvoj, njegovo funkcioniranje in morebitne težave. Pri tem si pomaga tudi z zbiranjem informacij o otrokovem funkcioniranju v okoljih izven doma (npr. v vrtcu, šoli), zato se pogosto povezuje tudi z drugimi strokovnjaki (npr. vzgojitelji, učitelji, šolskimi svetovalnimi delavci…) Na osnovi pridobljenih ugotovitev klinični psiholog svetuje ali nudi psihoterapevtsko obravnavo staršem, otroku ali družini.

Sistematski psihološki pregled je del rednih sistematskih pregledov vseh triletnih otrok v Sloveniji. Pri tem pregledu starši izpolnite vprašalnik o otrokovih vedenjih, zmožnostih in navadah, se skupaj z otrokom pogovorite s psihologom, otrok pa med pregledom izvede nekaj enostavnih nalog. Sistematski psihološki pregled je preventivni pregled, namenjen ugotavljanju ustreznosti otrokovega dosedanjega razvoja in odkrivanju otrok, s težavami v razvoju ali vedenju. Pri večini otrok ob sistematskem psihološkem pregledu ne ugotovimo posebnosti. Pri tistih, kjer ugotovi odstopanja od pričakovanega razvoja, psiholog na osnovi pregleda lahko svetuje o načinih ustreznega ravnanja z otrokom in jih po potrebi usmeri v psihološko ali drugo terapevtsko obravnavo, namenjeno zmanjševanju otrokovih težav. Pregled je namenjen tudi kratkemu posvetu o vprašanjih staršev v zvezi z otrokovim razvojem in vzgojo.

Nosilec certifikata EuroPsy za klinično/zdravstveno psihologijo se ne sme predstavljati kot specialist klinične psihologije, če naziva ni pridobil v skladu z nacionalnimi predpisi. Naziv specialist klinične psihologije je v Sloveniji mogoče pridobiti po zaključenem univerzitetnem ali magistrskem študiju psihologije (2. bolonjska stopnja) ter opravljenem pripravništvu in strokovnem izpitu na področju zdravstva; sama specializacija iz klinične psihologije traja štiri leta in se zaključi s specialističnim izpitom. Šele tako pridobljena izobrazba in usposobljenost opravičujeta uporabo naziva specialist klinične psihologije. Več informacij najdete v naši izjavi za javnost.