Kaj je klinična psihologija?
Kratek opis področja
Ameriško psihološko združenje (American Psychological Association) opredeljuje klinično psihologijo kot področje, ki združuje znanost, teorijo in prakso z namenom razumevanja, napovedovanja in odpravljanja psihičnih težav oz. motenj ter vzpodbujanja posameznikovega osebnostnega razvoja. Klinična psihologija se osredotoča na različne vidike človekovega funkcioniranja skozi življenjski cikel v različnih kulturah in na vseh socioekonomskih ravneh.
Povezave na vire o klinični psihogiji
Revija KLIP
Preverite zadnjo izdajo revije za teorijo in prakso klinične psihologije. Revijo lahko naročite preko spleta ali tiskano izdajo na dom.
Znanost
Klinična psihologija ima svoje temelje v bioloških in družboslovnih znanostih (biologija, medicina, fiziologija, filozofija, sociologija). Raziskave na teh področjih so pripomogle k razumevanju različnih ravni človekovega funkcioniranja.
Klinični psihologi pri svojem delu uporabljajo znanstveno utemeljene metode ter empirično preverjene diagnostične in terapevtske postopke.
Teorija
Klinična psihologija črpa svoja spoznanja iz različnih teoretičnih modelov. Klinični psiholog pri svojem delu ne izhaja samo iz enega teoretičnega modela (kot je npr. vedenjski, kognitivni, analitični, humanistični ali sistemski), ampak integrira spoznanja različnih pristopov.
Klinični psiholog kot strokovnjak je zavezan k znanstveno kritičnemu pristopu do literature, praktičnih smernic pri delu in empiričnih raziskav. Po tem se razlikuje od nestrokovnih in neznanstvenih oziroma laičnih “psiholoških” nasvetov in pomoči, ki jih pogosto slišimo na televiziji, radiu ali beremo v časopisih od ljudi, ki nimajo ustrezne psihološke izobrazbe.
Sodobna klinična psihologija uporablja pri razumevanju in obravnavi človeka s težavami integrativne pristope. To pomeni, da obravnava ljudi celostno, kompleksno in na način, ki jim bo najbolj v pomoč.
Praksa
Delo kliničnih psihologov je usmerjeno na zmanjševanje psihičnih stisk in podporo človekovemu psihičnemu blagostanju. Ukvarjajo se s širokim razponom psihičnih težav, npr. z anksioznostjo in depresivnostjo, težavami v medosebnih odnosih, učnimi težavami, družinsko problematiko in resnimi duševnimi boleznimi.
Klinični psihologi delajo na vseh ravneh in področjih zdravstvenega varstva – v zdravstvenih domovih, splošnih in specialnih bolnišnicah, na klinikah, inštitutih in v nekaterih drugih javnih zavodih ter v zasebnih kliničnopsiholoških ambulantah. Izjemoma se lahko klinični psiholog zaposli tudi izven zdravstva (npr. v policiji, vojski, pravosodju).
Pogosto je delo specialista klinične psihologije timsko, kar pomeni, da pri zdravljenju psihičnih težav sodeluje z zdravniki specialisti psihiatrije, nevrologije, pediatrije, splošne medicine, fiziatrije, šolske medicine in drugimi zdravniki ter s strokovnjaki z drugih področij kot so npr. specialni in socialni pedagogi, delovni terapevti in fizioterapevti, logopedi in socialni delavci.
Klinični psihologi izvajajo kliničnopsihološko ocenjevanje (diagnostiko), psihoterapijo in rehabilitacijo ljudi z različnimi oblikami duševnih motenj oz. težav. Vključeni so tudi v različne oblike preventivne dejavnosti na področju duševnega zdravja
Nekaj področij, s katerimi se ukvarjamo klinični psihologi
Kliničnopsihološko ocenjevanje
Večina kliničnih psihologov uporablja širok razpon različnih kliničnopsiholoških metod, kot so različni standardizirani pripomočki za psihološko ocenjevanje (npr. psihološke teste, vprašalnike, ocenjevalne lestvice, izvedbene preizkuse, klinični intervju, strukturirano opazovanje).
Psihologi so edini strokovnjaki na področju duševnega zdravja, ki lahko uporabljajo psihološke teste. Le klinični psiholog lahko s kliničnopsihološkim pregledom z uporabo ustreznih pripomočkov, v kombinaciji z anamnestično in prognostično oceno, poda podroben opis človekovega psihološkega funkcioniranja. Opredeli ga v kliničnopsihološkem izvidu. Le taka strokovna ocena je lahko podlaga za diferencialno diagnostično oceno, iz katere izhaja tudi izbira terapevtskih postopkov.
Kliničnopsihološka ocena vključuje oceno osebnosti (doživljanje sebe in drugih ljudi, čustvovanje, sposobnost spoprijemanja s stresom … ), kognitivnih funkcij (pozornost, spomin, izvršilne funkcije … ) in različnih oblik psihopatologije. Na nekaterih področjih dela je pri kliničnopsihološkem pregledu v ospredju nevropsihološka ocena posameznika, ki zahteva dodatna subspecialistična diagnostična znanja.
Psihološka pomoč
Psihološka pomoč je znanstveno utemeljeno delo s posamezniki, pari, družinami in skupinami, ki zaradi stiske poiščejo strokovno pomoč.
Ljudje iščejo psihološko pomoč zaradi številnih razlogov, med kateri so zlasti:
• anksioznost
• strahovi in fobije
• depresija
• sramežljivost
• nizka samopodoba
• telesna bolezen (npr. kronične bolezni, kronična bolečina, rak…)
• izguba in žalovanje
• travma
• odvisnost
• motnje hranjenja
• motnje v spolnosti
• težave v medosebnih odnosih
• težave v družini
• težave, povezane z odraščanjem otrok
• težave na delovnem mestu
• učne težave …
Nevropsihološka rehabilitacija
Nevropsihološka rehabilitacija je znanstveno podprta, sistematična ter celostna uporaba psiholoških postopkov, s katerimi izboljšujemo kognitivne in osebnostne oškodovanosti, ki so posledica okvar in poškodb možganov. Njen namen je izboljšati okrevanje po možganski poškodbi oz. bolezni in ohraniti rehabilitacijske potenciale posameznika. Z njo želimo preprečiti razvoj neustreznih vedenjskih vzorcev ter razviti psihološke strategije, ki bodo človeku pomagale pri premagovanju vsakodnevnih ovir. Nevropsihološka rehabilitacija vključuje tudi psihoterapevtsko pomoč.
Nevropsihološka rehabilitacija je namenjena:
• osebam po travmatski možganski poškodbi,
• osebam po preboleli možgansko žilni bolezni,
• osebam z zgodnjo fazo demence,
• osebam z multiplo sklerozo,
• osebam s težjimi duševnimi motnjami (shizofrenija … )
Psihoterapija
Psihoterapija je zdravljenje psihičnih težav s psihološkimi pristopi, ki temeljijo na različnih teoretičnih modelih. Večina kliničnih psihologov pri zdravljenju združuje različne teoretične perspektive in klinične pristope, nekateri pa se posebej usmerijo (subspecializirajo) zgolj v eno psihoterapevtsko smer. Glavne teoretične paradigme v psihologiji in psihoterapiji so psihoanalitična, kognitivno-vedenjska, humanistično-eksistencialna in sistemska.
