Zbornica kliničnih
psihologov Slovenije

Javni poziv k ustavitvi sprejemanja aktualnega predloga Zakona o psihoterapevtski dejavnosti

 

Ljubljana, 16. 04. 2025 – Predlog Zakona o psihoterapevtski dejavnosti je tik pred vložitvijo v parlamentarno proceduro. Po zagotovilih Ministrstva za zdravje naj bi uredil težavi, ki so ju prepoznali na področju storitev s področja duševnega zdravja – povsem neregulirano tržno dejavnost, v kateri lahko trenutno vsakdo prodaja storitve, ki jih poimenuje »psihoterapija« in nezadostno dostopnost psihoterapije za prebivalce Republike Slovenije.

 

Kot strokovnjaki s področja psihiatrije, klinične psihologije in pedopsihiatrije se z ugotovitvijo, da je stanje na področju psihoterapije povsem neurejeno, strinjamo. Nepreglednost in pomanjkanje ustreznega nadzora nad izvajalci psihoterapije škodita ljudem, predvsem najbolj ranljivim. Vendar pa to dejstvo ne more in ne sme biti podlaga za uveljavitev nove paradigme, ki skuša vzpostaviti idejo, da vsak človek potrebuje psihoterapevta skoraj enako, kot potrebuje izbranega pediatra, družinskega zdravnika, zobozdravnika ali ginekologa. Priložnosti za zdrav razvoj in kakovostno življenje mora država zagotoviti v prvi vrsti z ustreznimi osnovnimi življenjskimi pogoji, dostopnimi javnimi servisi ter s tem ustvariti enakovredne možnosti za zdravje vseh prebivalcev. Kot družba nikakor ne smemo sprejeti ideje, da gre pri zdravju in duševnem zdravju izključno za individualno odgovornost posameznika in je prvi odgovor na stiske ljudi torej psihoterapija. In zakaj v proces psihoterapije usmerjati ljudi, ki nimajo težav, s tem patologizirati običajne življenjske obremenitve ter krepiti usmerjenost v individualno?

 

Kot nosilci zdravstvene obravnave posameznikov s težavami v duševnem zdravju, duševnimi in nevrorazvojnimi motnjami in/ali tveganjem zanje, ocenjujemo, da predlog zakona uvaja rešitve, ki so nevarne za paciente, škodljive za javni proračun in zdravstveno blagajno in lahko imajo z nepremišljenim poseganjem v posameznike, družine in sistem daljnosežne negativne posledice.

 

Zato ponovno poudarjamo: podpiramo nujnost regulacije področja psihoterapije – predvsem zaradi zaščite posameznikov pred neustrezno, nestrokovno in nevarno prakso. A zakon mora urejati tisto, kar je dejansko problem: nereguliranost izvajanja psihoterapije na trgu, izven zdravstva. Ne more in ne sme pa ta regulacija voditi do nižanja standardov zdravstvene obravnave in še težjega razlikovanja med ponudniki z različnimi kompetencami.

 

Predlog zakona vpeljuje v zdravstvo poklic, za katerega ni potrebno dosegati minimalnih standardov, zahtevanih za vse druge poklice v zdravstvu. Pogoji za pridobitev poklicnih kvalifikacij so vsebinsko povsem ohlapni, poti do poklica pa tako raznolike, da tudi bralec, ki je o področju poučen, izgubi pregled nad vsemi možnostmi. In ne samo to – nosilec zdravstvene dejavnosti in izvajalec zdravljenja bo lahko posameznik, ki ne bo dosegal niti teh, že tako nizkih standardov, ampak je šele kandidat (!) za poklic. Odločanje o poteh usposabljanja in priznavanja kvalifikacij je v celoti prepuščeno še neznanim posameznikom, ki bodo ustanovili bodočo zbornico in – pred tem ali po tem, kar postopkovno tudi ni jasno – sami sebi priznali kvalifikacije za psihoterapevte, učitelje in supervizorje. Kako in kdo bo vsebinsko presojal pri odločitvah, ki jih pred podeljevanjem javnih pooblastil bodoči zbornici predlog zakona nalaga Ministrstvu za zdravje, ni jasno. Končni preizkus znanja, ki bo prinesel poklicno kvalifikacijo in licenco, bodo kandidati opravljali pred komisijo, sestavljeno iz treh psihoterapevtov istega pristopa.

 

Predlog zakona kot postopek zdravljenja vpeljuje metode, ki nimajo znanstvene osnove in ne dokazov o učinkovitosti pri kateremkoli v zdravstvu obravnavanem stanju ali pa so indicirane le kot podporna metoda ob drugih oblikah zdravljenja. Tako imenovani seznam »dovoljenih pristopov« je sestavljen v nasprotju z zavezami predlagatelja o zagotavljanju varne in učinke obravnave ter trditvijo, da minister »presojo utemelji na tehtanju kompleksnih strokovnih argumentov«. Če bi to držalo, bi bil seznam “dovoljenih pristopov” neprimerno krajši in predvsem posebej podprt s sodobno strokovno literaturo – kot se za vsako resno metodo, ki se uporablja v medicini, tudi pričakuje. Tako pa predlagatelj v preambuli navaja, da je v Sloveniji identificiral izobraževanja iz 14 psihoterapevtskih pristopov – in prav toliko jih je tudi na seznamu.

 

Psihoterapevtsko dejavnost kot zdravstveno dejavnost predlog zakona uvaja na področja vzgoje in izobraževanja ter socialnega varstva in zanjo predvidi financiranje iz proračuna, kar ne velja za nobeno drugo zdravstveno dejavnost. V preambuli in siceršnjem javnem komuniciranju o tematiki psihoterapije ne navaja nobenih poti sodelovanja z drugimi resorji pri oblikovanju predloga zakona. V socialnem varstvu, vzgoji in izobraževanju ter drugih resorjih bi bil ukrep za preventivo na področju duševnega zdravja v prvi vrsti poskrbeti za zagotavljanje zadostnega številka strokovnih delavcev z ustreznimi kompetencami in primerno ovrednotenim delom v dovolj dobrih delovnih pogojih. Ravnatelji in drugi pedagoški delavci ne pozivajo države k zaposlovanju psihoterapevtov, ampak k zagotavljanju kadrovskih in prostorskih pogojev, v katerih bodo lahko v vzgojno-izobraževalnih zavodih učinkovito izvajali pedagoški in vzgojni proces. S podobnimi kadrovskimi in sistemskimi izzivi se soočajo v socialnem varstvu in v zaporih.

 

Psihoterapija je proces, v katerem pri neposrednem delu z ljudmi vplivamo na spremembe v njihovem mišljenju, čustvovanju in vedenju. Je metoda izbora, kadar je posameznik na katerem od navedenih področij bistveno oviran. Biti mora biti dobro premišljen in načrtovan ukrep; še posebej to velja za populacijo otrok in mladostnikov. Odločitev za psihoterapevtsko obravnavo, ki bistveno poseže v otrokov ali mladostnikov razvoj, mora temeljiti na skrbni oceni in konceptualizaciji težav. Zaradi kompleksnosti za duševno zdravje ogroženih otrok in mladostnikov praviloma skrbimo v interdisciplinarnih timih. Zavezani smo k izboru metod, za katero imamo najboljše dostopne dokaze, da bodo za posameznega otroka v njegovih konkretnih življenjskih okoliščinah učinkovite – različne psihološke terapije so le ena od njih.

 

Klinični psihologi, psihiatri ter otroški in mladostniški psihiatri proces pisanja in sprejemanja zakona prepoznavamo kot nevaren precedens. Ministrstvo za zdravje je v njem povsem spregledalo postopke, po katerih se oblikujejo zdravstvene politike, sprejemajo novi programi in uvajajo nove vrste zdravstvene dejavnosti ter novi zdravstveni poklici. Kot nosilci zdravstvene obravnave posameznikov s težavami v duševnem zdravju, duševnimi in nevrorazvojnimi motnjami in/ali tveganjem zanje, ocenjujemo, da predlog zakona uvaja rešitve, ki so nevarne za paciente, škodljive za javni proračun in zdravstveno blagajno in lahko imajo z nepremišljenim poseganjem v posameznike, družine in sistem daljnosežne negativne posledice.

 

Kljub drugačnim zagotovilom prav tako ni bila opravljena skrbna analiza stanja in potreb, opuščeno je bilo odgovorno ravnanje s finančnimi, kadrovskimi in sistemskimi viri. Strokovni argumenti so bili večkrat v celoti spregledani, onemogočen je bil strokovni dialog. Namesto moči argumentov se uporabljajo argumenti moči. V preambuli predloga so na več mestih navedeni neresnični, delni in zavajajoči podatki in izpeljani napačni sklepi. Besedilo členov predloga zakona je večkrat v nasprotju s trditvami v preambuli.

 

Od vlade Republike Slovenije in poslancev državnega zbora pričakujemo politično odgovornost in ustavitev sprejemanja zakona v sedanji obliki. Predlog zakona sicer res zamejuje najbolj očitne primere izkoriščanja in zavajanja na prostem trgu storitev, vendar bi bilo ob politični volji in sodelovanju zdravstvene in pravne stroke za to mogoče najti ustreznejše rešitve. Hkrati namreč popolnoma predrugači standarde obravnave posameznikov s težavami v duševnem zdravju v zdravstvu, v isti sapi pa omejuje zdravljenje s psihološkimi terapijami trem zdravstvenim poklicem z najvišjo, specialistično ravnjo izobrazbe – kliničnim psihologom, otroškim in mladostniškim psihiatrom ter psihiatrom. S tem dostopnost do kakovostnih storitev celo zmanjša. Področje psihoterapije v zdravstvu in izven zdravstva prepušča v celostno regulacijo majhni skupini posameznikov, ki jih predlagatelj zakona v procesu priprave ne samo ne razkriva, ampak celo dejavno taji.

 

Sprašujemo se, kdo od odločevalcev bo sprejel odgovornost za posledice sprejetja tovrstnega zakona – napačna zdravljenja, nepotrebna zdravljenja, samo navidezna zdravljenja, prepozna zdravljenja? Ko se bo Pandorina skrinjica odprla, posledic namreč ne bo mogoče več zamejiti.

 

Podpisniki podpirajo poziv otroških in mladostniških psihiatrov, kliničnih psihologov in psihiatrov, da se sprejemanje zakona v tej obliki nemudoma ustavi, rešitve za regulacijo tržne dejavnosti na področju psihoterapije in dostopnost do učinkovitih oblik pomoči v zdravstvenem sistemu pa poišče v sodelovanju z navedenimi strokami.

 

Podrobnejša pojasnila k javnemu pozivu k ustavitvi sprejemanja aktualnega predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti

 

Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo, Združenje psihoterapevtov Slovenije, Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu