Temelji klinične psihologije v Sloveniji

Razvoj klinične psihologije kot aplikativne vede in strokovne specialistične prakse ima za seboj dolgo pot. Ta se je začela leta 1892, ko je ameriški psiholog Lightner Witmer uvedel izraz »klinična psihologija«. V okviru Univerze v Pennsylvaniji je leta 1896 ustanovil prvo psihološko kliniko na svetu, namenjeno pomoči otrok z učnimi in vedenjskimi težavami. Ustanovil je tudi prvo znanstveno revijo s področja klinične psihologije. Klinična psihologija je postala prva psihološka disciplina, ki je dognanja znanstvene psihologije uporabljala za diagnosticiranje ter psihološko pomoč. Zaradi tega je potrebovala tudi svoje lastne postopke in metodologijo. Witmerjevi postopki, metode in ideje so bile pionirske, v njegovem času sicer nerazumljene, a kasneje znanstveno potrjene in v določeni obliki odsevajo tudi v sodobni klinični psihologiji. Ameriško psihološko združenje (American Psychological Association) je kasneje uvedla sistem avtonomnih specializacij za klinične psihologe v zdravstvu. Klinični psiholog je tako postal zakonsko reguliran poklic psihologov izučenih za diagnosticiranje duševnih težav in motenj ter nudenje psihološke pomoči.

Klinična psihologija se je na našem kontinentu začela uveljavljati po 2. svetovni vojni, ko je Evropa med drugim na noge postavljala svoj zdravstveni sistem. V Sloveniji ji je pot od konca 50-ih let in začetka 60-ih let prejšnjega stoletja tlakovala »velika trojica«, prof. Leopold Bregant, prof. dr. Borut Šali in prof. dr. Stanislav Bras. Vse tri je povezovala popolna predanost stroki in ljudem z duševnimi težavami potrebnimi pomoči. Prof. Bregant je v nemškem Göttingenu prišel do ustrezne edukacije iz psihoterapije in jo nato delil v domovini, prof. Šali je prevzel Katedro za klinično psihologijo na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in bil soustanovitelj prve vzgojne posvetovalnice v Sloveniji (po vzorcu Witmerjevih otroških klinik), prof. Bras pa je izjemno razvil psihološko diagnostično ocenjevanje. V Sloveniji se lahko pohvalimo tudi z eno prvih specializacij iz klinične psihologije v Evropi, ta je sprva trajala tri leta, danes štiri. Organizatorji specializacije iz klinične psihologije so bili prof. Bregant, prof. Bras in Meta Kramar (ki je pokrivala področje dela z otroki in tudi bila glavna organizatorica specializacije). Poleg kroženja po številnih institucijah je zahtevala še podiplomsko dvosemestrsko izobraževanje iz psihoterapije, pedopsihiatrije in psihopatologije.

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila psihiatrija v Sloveniji še zelo omejena na hospitalno zdravljenje odraslih bolnikov s psihotičnimi motnjami. Le v Ljubljani so po zaslugi psihiatričnega dispanzerja na Njegoševi 4 (prostori današnjega Centra za izvenbolnišnico psihiatrijo), slovenski klinični psihologi  razvili pristope obravnavanja nepsihotičnih oseb in nato tudi otrok in družin ter tako prispevali k razvoju pedopsihiatrije. Tisti, ki so postali prvi specialisti klinične psihologije izven ljubljanskih kliničnih institucij, pa so razvili psihohigiensko psihiatrične dispanzerje v osnovnem zdravstvu (najprej v Mariboru in nato še v Kranju). Tam so razvijali tako klinično psihološko diagnostiko (na področju dela z otroki tudi razvojno usmerjeno), kot psihološko svetovanje, psihoterapijo, preventivo in druge discipline zdravstvene psihologije, še preden se je ta posebej definirala. Eden od ustanoviteljev prvega dispanzerja za psihohigieno v osnovnem zdravstvu v takratni Jugoslaviji, v Zdravstvenem domu Maribor, je bil prof. dr. Peter Praper, ki je tam iz klinične psihologije tudi specializiral, v letih 1970 do 1980 pa razvil preventivni presejalni postopek SPP-3, namenjen triletnikom, ki je vse od takrat del nacionalnega programa zdravstva. Vse te službe so predstavljale učne institucije bodočih specializantov iz klinične psihologije.

Specialist klinične psihologije je pri nas po zaslugi zdravstvene zakonodaje edini z zakonom urejeni psihološki poklic. Specializacijo je v času Jugoslavije urejal Pravilnik o specializaciji zdravnikov, zobozdravnikov, diplomiranih farmacevtov in zdravstvenih sodelavcev z visoko izobrazbo (UL SRS št 22-193/73). Na podlagi tega pravilnika se je po končani specializaciji in opravljenem specialističnem izpitu pred komisijo Republiškega komiteja za zdravstveno in socialno varstvo izdalo spričevalo o specialističnem izpitu in podeljen naziv »specialist klinične psihologije«. V samostojni Sloveniji je bil leta 2005 s strani ministra za zdravstvo (UL RS 38/2005) potrjen program specializacije, ki je bil nato posodobljen leta 2013 (UL RS 71/13).

Specialisti klinične psihologije so se sprva formalno združevali v Društvu psihologov Slovenije, kjer je delovala tudi Sekcija za klinično psihologijo, ki je predhodnica današnje Zbornice kliničnih psihologov. Zaradi želja in potreb po ustanovitvi samostojne poklicne organizacije, pa se je leta 2001 oblikovala Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, katere prvi predsednik je bil Ignac Gerič.

V Zbornici kliničnih psihologov se danes združuje več kot 350 psihologov, to je večina zaposlenih psihologov v zdravstvu, od tega več kot polovica specialistov klinične psihologije. Zbornica deluje na področju zagotavljanja strokovnosti in kakovosti, saj je njen cilj od vsega začetka politika povezovanja kliničnih psihologov oziroma psihologov v zdravstvu. Kljub razlikam med ožjimi področji klinične psihologije, vsi obravnavamo bolnika z namenom odkrivanja, spremljanja in zdravljenja psihopatoloških sprememb, ugotavljanja učinkovitosti psihoterapije in zagotavljanja uporabe psihometrično ustreznih psiholoških preizkušenj z namenom učinkovite diagnostike. S povezovanjem in izmenjavo izkušenj na posameznem ožjem področju, strokovne normative vzpostavljamo na celotnem specialističnem področju klinične psihologije in s tem zagotovimo visoko strokovno delo.

Tekst: red. prof. dr. Peter Praper, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.

Kliknite tukaj za predstavitev utemeljitelja klinične psihologije na Slovenskem, prof. Boruta Šalija (1929 – 2021). Po prof. Šaliju je poimenovano tudi bienalno strokovno srečanje kliničnih psihologov in psihologov v zdravstvu, Šalijevi dnevi.