Kliničnopsihološko ocenjevanje

Kako specialist klinične psihologije ve, kaj je narobe s pacientko / pacientom, ki ga je obiskal/a in kako ve, s kakšnimi metodami njene / njegove težave zdraviti? Spodaj je nekaj možnih opisov težav iz ambulant kliničnih psihologov:

H kliničnemu psihologu pride gospod srednjih let, ki pove, da je zadnje mesece pod hudim stresom, saj pozablja stvari. Nekoč je bil prava enciklopedija podatkov, ki jih je stresal iz rokava, sedaj pa si ne more zapomniti niti kam je odložil ključe in po kaj je prišel v trgovino, najhuje pa je, da v službi kaj spregleda in dela napake.

H klinični psihologinji starši pripeljejo 10-letno deklico. Do sedaj se je rada učila, v zadnjem letu pa je njen interes za šolske obveznosti močno upadel, prav tako tudi za obšolske aktivnosti, ki so jo prej veselile. Deklica je pogosto slabo razpoložena in razdražljiva, nehala se je tudi družiti z najboljšo prijateljico.

H klinični psihologinji prihaja gospa na začetku 30-ih let. Po zaključenem študiju se je zaposlila, v karieri je uspešna, s partnerjem pa pričakujeta otroka. Kljub temu pa je v stiski, saj večino časa občuti tesnobo, zaradi katere ne more spati, pogosto čuti, kako ji razbija srce ali pa ima občutek, da ne more dihati s polnimi pljuči.

H kliničnemu psihologu prihaja študent 3. letnega študija. Dekle, s katero sta skupaj nekaj mesecev, ga je prosilo, naj si poišče pomoč, saj ima pogoste izbruhe jeze, ki jih ne more kontrolirati. Večino denarja, ki ga zasluži s študentskim delom, pa v zadnjem času zapravi za igre na srečo. Njemu se zdi, da ni tako hudo, a ker svoje dekle noro ljubi, je prišel na pregled.

Kako jim pomagati? Naloga kliničnega psihologa je, da njihove težave diagnostično opredeli. Težave s pozabljanjem, slabim razpoloženjem, izgubo interesov, tesnobo, motečimi telesnimi občutki in impulzivnim vedenjem imajo lahko zelo različne vzroke. Če teh vzrokov ne poznamo, lahko tvegamo, da bomo težave napačno oziroma neučinkovito obravnavali. Da se narava težav pojasnijo, se klinični psiholog opre na kompleksen proces kliničnopsihološkega ocenjevanja oziroma psihodiagnostike. Ta proces je sestavljen iz več faz:

– kliničnopsihološki intervju

– opazovanje pacientovega vedenja

– uporaba informacij iz predhodnih ocen / poročil / zdravstvene dokumentacije

– kliničnopsihološki preizkusi

Kliničnopsihološki intervju

Kliničnopsihološki intervju poteka kot razgovor pacienta in kliničnega psihologa. Je proces interakcije pacienta in kliničnega psihologa, ne le zaporedje vprašanj in odgovorov. Kliničnega psihologa zanima, kakšne težave pacient doživlja in od kdaj, kako natančno se te težave kažejo, kako jih sam vidi in razume, pri čem ga težave v življenju ovirajo ter kako se te težave spreminjajo pod vplivom različnih dejavnikov. Bistvo intervjuja je, da klinični psiholog pacienta preko intervjuja spozna dovolj, da bolje razume njegovo situacijo. Oblika in vsebina intervjuja je odvisna predvsem od težave, ki jo pacient ima. Ko ima težave otrok ali mladostnik, se bo klinični psiholog pogovoril tudi s starši oziroma skrbniki, po potrebi bo za pomembne informacije prosil tudi šolske ali druge delavce, ki otroka / mladostnika dobro poznajo.

Opazovanje pacientovega vedenja

Opazovanje je eden od več načinov psihologovega spoznavanja pacienta. Splošno usmerjeno opazovanje zajema potencialno vse vidike pacientovega vedenja (na primer ali prihaja sam ali v spremstvu, je točen ali ne, zmeden, umirjen, razburjen, kakšna je njegova govorica, kako pripoveduje in čustvuje, ko govori o svojih težavah ali je v stiski, ali in kako izraža svoje razpoloženje, kako vstopa v socialni stik s psihologom, način kako se loteva kliničnopsiholoških preizkusov). Vedenje pa lahko klinični psiholog opazuje tudi sistematično in kvantitativno, na osnovi opazovalnih shem ali drugih tehničnih pripomočkov (npr. kako pogosto je pri otroku pojavljanje tikov tekom pregleda ali pod vplivom različnih dejavnikov in okolij).

Uporaba informacij iz predhodnih ocen / poročil / zdravstvene dokumentacije

Pacient, ki prihaja na kliničnopsihološki pregled, je bil prehodno morda že na več drugih zdravstvenih pregledih ali drugih ocenjevanjih, ki se dotikajo tudi težave, zaradi katere prihaja tokrat. Pri kliničnopsiholoških pregledih otrok in mladostnikov so koristna tudi poročila o opažanjih šolskih delavcev (učiteljev, svetovalnih delavcev …). Predhodna dokumentacija bo kliničnemu psihologu pomagala že znane informacije integrirati v njegovo razumevanje pacienta.

Kliničnopsihološki preizkusi

Beseda “preizkus” ali “test” lahko zveni zastrašujoče in spominja na šolsko situacijo. A kliničnopsihološki preizkusi služijo pomoči pacientu. Zdravnik naroči test krvi, da razume vzrok za določene simptome in da ve, kako pacienta zdraviti. Kliničnopsihološki preizkusi služijo isti stvari. Niso vsi preizkusi primerni za vsakega pacienta. Glede na kliničnopsihološki intervju ter dosedanjo pacientovo dokumentacijo bo klinični psiholog presodil, kateri preizkusi mu bodo pomagali, da dobro opredeli, kakšne težave ima pacient. Vzrok težav namreč ni jasen na prvi pogled. Če ima otrok težave v šoli, so vzroki za to lahko zelo različni, lahko pa jih je tudi več. Navadno so težave kompleksne in nanje vpliva več dejavnikov.

Kliničnopsihološki preizkusi so pogosto v obliki vprašalnikov, ter bolj ali manj strukturiranih miselnih nalog. Testi so standardizirani, kar pomeni, da so izvedba, rezultati in vrednotenje preizkusa enaki ne glede na to, kateri klinični psiholog ga izvaja. Klinični psiholog nato dobljene rezultate primerja s pacientovo referenčno skupino: to so ljudje enake starosti, izobrazbe, kulture. Na tak način ve, kako se pacient primerja z ljudmi, ki so mu po teh značilnostih podobni. Na tak način ugotavlja ali rezultati preizkusov odstopajo od pričakovanih. Ko združuje vse informacije, ki jih je o pacientu pridobil, pa lahko pojasni, zakaj do teh odstopanj (na primer v doloženi zmožnosti, razpoloženju, osebnostnem funkcioniranju) prihaja.

Kliničnopsiholoških preizkusov ne zna uporabljati vsak. Le specialisti klinične psihologije so po dolgoletnem izobraževanju dovolj usposobljeni, da jih znajo uporabljati ter interpretirati.

Proces kliničnopsihološkega ocenjevanja se zaključi s pisnim kliničnopsihološkim poročilom / izvidom, ki vsebuje za pacienta pomembne informacije:

– opis pacientovih težav

– dejavnike, ki so neposredno sprožili dane težave

– dejavnike, ki so pripomogli k razvoju danih težav

– predispozicijske dejavnike, ki so naredili pacienta bolj ranljivega za razvoj danih težav

– dejavnike, ki neposredno vzdržujejo ali posredno vplivajo na vzdrževanje danih težav

– varovalne dejavnike

– možne načine pomoči / zdravljenja / terapije za reševanje danih težav

Klinični psiholog in pacient poročilo / izvid skupaj prebereta, pacient pa ima možnost postavljanja vprašanj oziroma diskusije. Pogovorita se tudi o naslednjih korakih – kaj bi pacientu najbolj pomagalo reševati oziroma obvladovati njegove težave. V nekaterih primerih bosta pacient in klinični psiholog sodelovala še naprej, v obliki svetovanja ali psihoterapije. V drugih primerih pa bo klinični psiholog pacientu svetoval, kdo je primeren strokovnjak, ki mu bo pri reševanju težav v pomoč.

Kliničnopsihološko ocenjevanje je vedno proces sodelovanja med pacientom in kliničnim psihologom. Pacient je največji ekspert za svoje življenje in njegovo sodelovanje v tem procesu je ključno za to, da lahko klinični psiholog pomaga pri razumevanju včasih nerazumljivega.