Psihoterapija
Psihoterapija je metoda zdravljenja, ki jo klinični psihologi uporabljajo pri svojem delu. Pomeni zdravljenje psihičnih težav s psihološkimi pristopi, ki temeljijo na različnih teoretičnih modelih. Psihoterapija psihičnih oz. duševnih motenj je specialistična zdravstvena dejavnost, ki jo izvaja za to usposobljeni zdravstveni delavec.
Večina kliničnih psihologov pri zdravljenju združuje različne teoretične perspektive in klinične pristope, nekateri pa se posebej usmerijo (subspecializirajo) zgolj v eno psihoterapevtsko smer. Glavne teoretične paradigme v psihologiji in psihoterapiji so psihoanalitična, kognitivno-vedenjska, humanistično-eksistencialna in sistemska.
Do zaključka specializacije iz klinične psihologije se morajo specializanti do supervizijske stopnje izobraziti iz ene od psihoterapij, ki so dokazano učinkovite in jih torej kliničnopsihološka stroka priznava. To so:
KOGNITIVNO VEDENJSKA TERAPIJA
Uči, da so psihične težave rezultat naučenih vzorcev vedenja, nekaterih misli ali prepričanj, ki posamezniku niso v pomoč. Terapevt posameznika, par ali družino uči, kako se s težavami spoprijeti z učenjem novih vzorcev vedenja ter zavzemanja drugačnega in koristnejšega odnosa do njegovih misli. Cilj terapije je odprava ali zmanjšanje motečih simptomov in s tem učinkovitejši način življenja.
PSIHOANALITIČNA PSIHOTERAPIJA
Raziskuje, kako so posameznikove izkušnje in pogoji odraščanja, prispevali k njegovemu današnjemu doživljanju in čustvenim težavam. Pomemben del terapije je odnos, ki ga posameznik razvija s terapevtom, in s pomočjo katerega razvija globlje razumevanje svojih čustvenih stanj, reakcij, želja, izogibanj, odnosov, ponavljajočih se težav. Poleg zmanjšanja motečih simptomov je cilj tudi bolj zadovoljujoče osebnostno funkcioniranje.
SISTEMSKA DRUŽINSKA TERAPIJA
Naslavlja ne le posameznika, temveč njegovo delovanje v “sistemih” odnosov z drugimi. Primeren je tako za pare, kot družine in tudi posameznika. Gre za pristop, ki je učinkovit pri težavah v medosebnih, partnerskih odnosih, pri težavah v skupnem vzgajanju otrok in mladostnikov, ko je potrebno spoprijemanje s spremenjenimi okoliščinami v družini (ločitev, telesna ali duševna bolezen enega ali več članov, izgube …)
SKUPINSKA ANALIZA
Temelji na opažanju, da skupina odpira za svoje člane in članice pomembne teme in da lahko doseže globoke, trajne spremembe v njihovem življenju. Njeno teoretsko izhodišče je psihoanaliza, uči pa se tudi na drugih raziskovalnih področjih (sociologija, sistemska teorija itn.).V kliničnem delu se uporablja zlasti za obravnavo nevrotskih in osebnostnih motenj, v modificirani obliki tudi za obravnavo psihotičnih motenj.
Pomembno je razumeti, da psihoterapevt ni poklic, temveč je psihoterapija metoda zdravljenja, ki jo uporabljajo za to specializirani zdravstveni delavci. Do zaključka specializacije iz klinične psihologije se morajo specializanti do supervizijske stopnje izobraziti iz ene od psihoterapij, ki so dokazano učinkovite in jih kliničnopsihološka stroka priznava. Dogaja se, da se ljudje zaradi pomanjkanja kliničnih psihologov v javnem zdravstvu zatečejo po pomoč izven zdravstvenega sistema, kjer pa so storitve in psihoterapije nenadzorovane, strokovnost ljudi, ki ponujajo tovrstno pomoč je marsikje vprašljiva, uporabniki teh storitev pa žal nezaščiteni. Takšna pomoč je lahko neučinkovita ali pa celo škodljiva, če duševna motnja ni bila ustrezno prepoznana in zato tudi ne ustrezno obravnavana.
Čeprav mnoge psihoterapevtske šole v Sloveniji ponujajo edukacijo iz zgoraj omenjenih psihoterapij, to še ne pomeni, da tudi ustrezajo strogim merilom in smernicam, ki jih narekuje kliničnopsihološka stroka. Kliknite tukaj za merila in smernice za priznavanje psihoterapevtskih pristopov in šol v zdravstvu in izvajalce psihoterapevtskih šol, ki jih izpolnjujejo.
