prof. dr. Borut Šali
V spomin: prof. dr. Borut Šali (1929 – 2021)
Klinični psihologi smo izgubili zadnjega od velike trojice, ki je pomembno oblikovala organizacijsko, vsebinsko in izobraževalno klinično psihologijo v Sloveniji. Vse tri je povezovala popolna predanost stroki in ljudem z duševnimi težavami potrebnimi pomoči. Najprej je odšel najmlajši, prof. Stanislav Bras, nato prof. Leopold Bregant in sedaj, kljub bolezni, nepričakovano hitro, še prof. dr. Borut Šali.
Za njim ostaja obsežna dediščina s področja psihodiagnostike, psihoterapije in svetovanja, preventive, raziskovalne dejavnosti in mentorstva magistrom ter doktorjem klinične psihologije, ki nas, njegove naslednike zavezuje, da jo dopolnjujemo z novimi kliničnimi izkušnjami in znanstvenimi dognanji.
Svojo življenjsko pot je začel 25. 9. 1929 v Mariboru. Štiri razrede OŠ je končal v Lenartu, v Slovenskih goricah, maturiral pa je leta 1950 v Mariboru. Kot pravi sam, so to bila zanj zelo dinamična leta. Spoznal je življenje in zagate kmečkega in mestnega človeka. Duhovno širino sta mu dajala oče, duhovit,uspešen advokat in domoljub, mati, Dunajčanka, pa ga je vpeljala v skrivnosti nemškega jezika in latinščine. Prvo izkušnjo izgube je doživel že v petem letu, ko mu je nenadoma umrl oče, na katerega je bi zelo navezan. Kaže, da je kasneje ta izkušnja vplivala na njegov razumevajoč odnos do študentov. Pomiritev je našel v glasbi; igral je klavir in violino, komponiral in pri štirinajstih letih napisal ušesom milo Sonatino. Kasneje se je preživljal z igranjem v svojem ansamblu. Vodil je orkester podjetja Gradis v Lenartu itd. Ves čas ga je spremljal šport; treniral je rokoborbo, blizu mu je bil nogomet.
Vse to kaže, da ni naključno izbral svoje študijske poti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1954 diplomiral iz čiste filozofije, leta 1955 pa iz psihologije. Pot ga je takoj vodila na strokovno izpopolnjevanje na Psihiatrično in nevrološko kliniko v Gradcu in Dunaju ter na Kliniko za mladostno psihiatrijo v Bonnu. Tam se je ukvarjal s testi inteligentnosti, in se prvič srečal z uporabe Rorschachovega projektivnega preizkusa, Sceno-testom, TAT-jem, Szondi testom itd. Po izpolnjeni vojaški obveznosti se je leta 1957 zaposlil na delovnem mestu kliničnega psihologa v Bolnišnici za duševne in živčne bolezni Ljubljana-Polje. Leta 1960 je opravil tudi strokovni izpit za zdravstvenega sodelavca I vrste. Tu so se stkale pristne osebne in strokovne vezi s prof. dr. Levom Milčinskim, prof. Leopoldom Bregantom prof. dr. Bazilijo Pregelj ter prof. Meto Kramar, dr. Anico Kos, dr. Meto Flegar itd.
V študijskem letu 1960/61 je postal honorarni predavatelj za klinično psihologijo in vodja katedre za klinično psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se je 1967 tudi redno zaposlil in delal do svoje upokojitve 1992. To so bila izrazito plodna leta, med katerimi je združil svoje klinične izkušnje in teorijo ter sistematično obdelal osnovne vidike klinične psihologije, kliničnopsihološko metodo, razvoj in dinamiko duševnih motenj, psihološko izvedenstvo, odkrivanje simulacije, agravacije in disimulacije, kliničnopsihološko obravnavanje duševno problematičnih otrok, psihoterapijo in psihološko svetovanje ter vse objavil v delu Klinična psihologija (I), Ljubljana, Oddelek za psihologijo na FF 1968, 72 str. Temu je sledila serija gradiv za vaje in predavanja iz Klinične psihologije II, Diagnostični in svetovalni pogovor na III stopnji, Metode in problemi kliničnopsihološkega raziskovanja; skupaj več kot 1400 strani.
Že v času od 1967 do 1977 je aktivno sodeloval pri organizaciji in psihodiagnostičnem ter terapevtskem delu Vzgojne posvetovalnice v Ljubljani in Kopru. Prva je bila tudi baza za edukacijo študentov, kolegov in raziskovalno delo. Podpiral je razvoj psihohigienskih dispanzerjev v osnovnem zdravstvu Slovenije, mariborskim kolegom in prof. dr. Praperju je stal ob strani pri razvoju preventivnega presejalnega postopka za predšolske otroke in bil mentor obsežnih epidemioloških raziskav osebnostnih razvojnih značilnosti otrok in dejavnikov njihovega okolja itd. Tu ne moremo mimo Priročnika za kategorizacijo in evidenco otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Ljubljana, Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo SR Slovenije 1966, 184 str.), kjer je sodeloval kot sourednik in soavtor. Kolegom bi danes še kako prav prišel tovrstni, strokovno poglobljen, priročnik.
Ne samo strokovne, tudi osebne, izkustvene razloge je imel, da se je veliko posvečal otrokom. Ko si je ustvaril družino in se leta 1961 preselil v Kranj, sta s soprogo Marjano dobila dva nadebudna, energije polna sinova, Andreja, ing. kemije in kemijske tehnologije ter Sama, ing. strojništva, oba doktorja znanosti, danes uveljavljena in svetovno priznana strokovnjaka na svojem področju. Soproga Marjana se je po študiju psihologije in pedagogike povsem posvetila družini in ustvarila pogoje, da se je soprog povsem posvetil strokovnemu in znanstvenem delu. Priznanje ji je pokazal s svojim odgovornim odnosom do družine, pa tudi izrekel na glas v družbi, ko nje ni bilo zraven. No, v Kranju je začel sodelovati tudi z Višjo šolo za organizacijo dela in deloval na področje psihologije kadrovanja, psihologije v varnosti pri delu itd.
Ob pedagoškem delu na fakulteti je priredil vrsto psihodiagnostičnih pripomočkov za potrebe kliničnega dela in raziskovanja. Predvsem so to: Likovni test L. Benderjeve za otroke in odrasle, Risanje moža po F. Goodenoughovi, Wechslerjev test inteligentnosti za odrasle in mladostnike (W-II) ter otroke (WISC), Wechslerjevi spominski lestvici (WSL-I, WSL-II), Vinelandska lestvica socialne zrelosti, Osebnostni in interesni test (O-I), Vprašalnik nevrotičnosti (V-N), Anamnestični vprašalnik za psihosomatske študije, Vprašalnik o stresnih življenjskih dogodkih (V-S), Test obrambnega vedenja (TOV),Ocenjevalno lestvico za šolskega otroka (OL-ŠO) in Lestvico splošne prilagojenosti v Rorschachovem preizkusu (LSP-Ro. P.), Kriterij vodljivosti i vzgojljivosti otrok v Rorschachovem preizkusu, Testne značilnosti depresivnega otroka itd. Da naštejemo samo bistvene.
Neprecenljivi so bili redni začetni in nadaljevalni tečaji iz Rorschachove psihodiagnostike ter priročniki, ki jih je ob tem izdal. Prvega že 1961, Kranj, Zavod za izobraževanje kadrov in proučevanje organizacije dela, 206 str. Nato pa vedno obsežnejše priročnike, 1969 (344 str.) in 1974 (367 str.), oba Zavod SRS za rehabilitacijo invalidov-Ljubljana; 1986 (400 str.) in 1996 (RO-P I in II, 561 str.) oba Center za psihodiagnostična sredstva, Produktivnost d.o.o., Ljubljana.
Zadnja leta se je še vedno poglobljeno ukvarjal z interpretacijo Rorschacha, pri tem pa vzel za osnovo Exnerjevo cluster analizo preizkusa in delo Weiner, Irving, B.: Principles of Rorschach Interpretation (Lawrenc of Erlbaum Associates, Publishers, Mahwah, New Jersey, London, 1998). Tam je dobil potrditev svojega dolgoletnega pristopa do celovite analize in opisa osebnosti, ki ju opredeljujejo clustri spremenljivk kognitivnega, afektivnega, prilagoditvenega, selfa in interpersonalnega vidika osebnostnega funkcioniranja. Pri tem pa je za interpretacijo izjemno važno: celostno število odgovorov, sindrom suicidalnosti, določene posebne vsebinske kategorije, ki jih clustri ne zajamejo, so pa izrednega simptomatskega pomena in jih je evropska smer interpretacije ves čas upoštevala. Svoj zapis zaključuje:«zahvaljujoč »clusterskemu« pristopu opisujemo sedaj predvsem ljudi in njihove osebnosti, ne pa testne rezultate«.
Vedno je menil, da je jezik pomemben označevalec tako človekove kot tudi strokovne identitete. Zato je pri svojem pisnem in govornem delu izredno pazil na strokovno-semantično jasnost, preciznost in čistost jezika. Ni mu bilo žal časa, ki ga je v ta namen namenil konzultaciji s takrat vodilnim jezikoslovcem prof. Toporišičem. Za lepo slovensko strokovno psihološko izrazje se imamo zahvaliti prav njemu. Na to slovensko strokovno besedišče žal pogosto pozabljamo. Posebej mlajšim je bližja angleščina.
Februarju 1975 je bil promoviran za doktorja psiholoških znanosti z disertacijo »Motnje v branju in pisanju pri slovenskem šolskem otroku«.Vsa spoznanja je nato zajel v delu Motnje v branju in pisanju, Ljubljana, Zavod za rehabilitacijo invalidov,1975,198 str.; je soavtor dela Otroci s specifičnimi učnimi težavami v sodobni družbi. Ljubljana, Dopisna delavska univerza Univerzum,1979, 220 str. Za praktično delo je izdal Test motenosti v branju in pisanju (T-MBP), Skupinski diagnostični narek, Priročnik splošnih vaj za odpravljanje motenj v branju in pisanju ter 700 strani obsegajoče Splošne vaje za razvijanje vidnega zaznavanja, gibalnosti, pomnjenja in zbranosti pri predšolskem in šolskem otroku. Leta 1975 je bil izvoljen za izrednega profesorja in nato leta1981 za rednega profesorja za klinično psihologijo na FF.
Zanj izredno pomembno področje raziskav je bila psihosomatika. Tu je še posebej prišel do izraza njegov celovit, poglobljen pristop v raziskovanju duševnega dogajanja bolnic z malignim in benignim tumorjem dojk. Svoja dognanja je predstavil leta 1988 na univerzi v Gradcu. Raziskoval je vplive psihičnih dejavnikov na akutni in ulceronekrotični gingivitis, psihologijo hipertoničnih bolnikov itd. Tudi tu je vključeval uporabo Rorschachovega preizkusa s svojimi originalnimi lestvicami ter upošteval dognanja Exnerja.
Pomembno vlogo je igral pri oblikovanju in raziskovalnem delu psihosomatske skupine v okviru kranjske Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo. Od leta 1974 dalje so nastale, skupaj z prof. dr. Marjanom Pajntarjem, prof. dr. Miranom Čukom in kasneje dr. Alenko Sever ter dr. Janezom Rojškom raziskave: Duševne značilnosti ginekoloških rakavih bolnic, Osebnostne karakteristike in dilatacija cervikalnega kanala med porodom, Patološka dilatacija cerviksa in osebnostne karakteristike pri prvorodkah, Napoved poteka poroda in novorojenčkove kondicije na osnovi Rorschachovega preizkusa in I-O-testa, Osebnost porodnice in psihomotorni status otroka pri petih letih itd.
Njegova bibliografija je, ob študijskem gradivu, bogata in obsega čez 100 del. Od tega je samo samostojnih publikacij, knjig oz. priročnikov 36. Prevladujejo znanstveno-raziskovalni prispevki na mednarodnih konferencah, kongresih itd.
Ob svoji redni delovni obveznosti in široki angažiranosti je bil predsednik PZE za psihologijo FF v Ljubljani, član študijske komisije oddelka za psihologijo FF, član univerzitetnega sveta Univerze Edvarda Kardelja, član izvršnega odbora pedopsihiatrične sekcije Slovenskega zdravniškega društva, predsednik koordinacijskega odbora kliničnih psihologov Jugoslavije, predsednik sveta Svetovalnega centra v Ljubljani in član European Working Group for Psychosomatic Cancer Research.
Ko je odšel v pokoj, se je z vso svojo srčnostjo, ustvarjalnostjo in perfekcionizmom posvetil adaptaciji ruševin na otoku Šipan, se učil rokodelskih spretnosti in ustvaril »kraljestvo«, kjer se je srečaval s svojo družino, sinovoma, snahama in vnuki.
Že pred desetletji je Orson Welles menil, da je človek zares srečen le, če se poda na potovanje polno odkritij in se ob tem počutiti kot Kolumb. Življenje prof. Šalija je bilo eno samo bogato potovanje v globine človekove duševnosti in njene barvitosti, polno novih spoznanj. S svojim bogatim znanjem je pomagal ljudem v njihovih življenjskih stiskah, svojim študentom in kolegom pa v poglabljanju razumevanja človekove duševnosti. To ga je osrečevalo,nagrajevalo in izpopolnjevalo. In ko ga je leta 1998 prof. Vid Pečjak v pismu zaprosil za kratko biografijo, da jo bo uvrstil v Slovensko enciklopedijo, mu je prof. Šali na kratko odpisal: »Sicer pa lepo prosim vse, ki o tem odločajo, da me niti slučajno ne vključijo v ENCIKLOPEDIJO«. Njegov sistematični prispevek teoriji in praksi klinične psihologije v Sloveniji je izjemen. Lahko se mu samo spoštljivo zahvalimo, sledimo njegovim modrostim in strokovnim smernicam ter tako ohranjamo spomin nanj.
dr. Janez Rojšek, spec. klin. psih.
Zapisi iz žalne knjige
Odsel je eden od pionirjev naše stroke. Hvala profesorju za temelje naše poklicne in strokovne identitete, hvala za razvoj psihodiagnosticnih sredstev, za podporo pri postavljanju služb za dusevno zdravje v R Sloveniji in velika zahvala za modrost in sirino znanstvenika in klinika, ki mu je uspelo združiti oboje. Mi pa se ob slovesu zavezujemo, da bomo klinicno psihologijo kot znanost in stroko razvijali naprej na temeljih, ki so jih pred nami postavili cenjeni kolegi in kolegice skupaj s profesorjem Salijem. Z globokim spoštovanjem.
dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica Zbornice klinicnih psihologov Slovenije
Profesor Šalija sem prvič srečala v drugem letniku študija psihologije, to je bilo leta 1976, ko sem opazila razpis za Rorschachov tečaj psihodiagnostike. Kljub temu, da je bil tečaj namenjen diplomiranim psihologom, me je sprejel in mi razprl svet klinične psihologije, ki je bila že takrat zame edina prava psihologija. Psihološko diagnostiko je usmeril na razumevanje človeka, ne na opis testa. Klinično psihologijo nam je predaval šele dve leti kasneje, kjer se je izkazal kot najbolj sistematičen in domišljen predavatelj. Definiral je klinično psihologijo in definiral je kliničnega psihologa. Postavil je temelje poklicne identitete, ki držijo še danes. Razložil nam je, da se klinični psihologi ukvarjamo z razumevanjem funkcioniranja človeka. Opisovanje človekove osebnosti je začetni del, ki mu mora slediti strokovna razlaga, torej strokovna dodana vrednost, interpretacija tega, kar vidimo, odkrijemo in opisujemo. Jasno nas je diferenciral od psihiatrov in pomočnikov psihiatra, kar se je žal kasneje za mnoga leta povsem izgubilo. Njegove osnove psihologije in klinične psihologije še vedno držijo. Kasneje sem ob neki poletni dubrovniški šoli psihoterapije imela priložnost obiskati profesorja na njegovem priljubljenem Šipanu. Popolnoma jasno mi je postalo, zakaj je bil tako rad tam in videla sem tudi, kaj je naredil. Enako sistematično se je lotil gradnje in prenove ruševin, do potankosti je preračunal, koliko betona mora pripeljati, da bo lahko obnovil hišo, kako velike kontejnerje za vodo mora skopati, da bo možno prati z deževnico celo leto. Kakšna naj bo krušna peč, saj trgovine v bližini takrat še ni bilo. Kako naj organizira zelenjavni vrt, da bosta s soprogo, ko mu je v njegovih podvigih zvesto sledila, pridelala dovolj zelenjave. Nepozabna je zunanja terasa še z renesančnimi okni in pogled na Dubrovnik ob vonju rožmarina in limone iz njune spalnice. Ko smo ustanovili Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo, je bilo samoumevno, da smo ga povabili k nadaljevanju vodenja tečajev iz Rorschachove psihodiagnostike. Takrat so se pričela naša prijateljska druženja. Rekel je: naš inštitut. Nikoli ni pozabil prinesti darov iz njegovega ljubega Šipana: doma pridelane grenke pomaranče za odlično marmelado, limone in rožiče. Vsakokrat nam je pokazal fotografije najbolj sistematično urejenega seznama rastlin, ki jih je gojil na svojem vrtu. In seveda pripovedoval o obeh ljubih sinovih in s fotografijami spremljane vnukinje in vnuka. Vsakokrat se je posebej veselil poletja, ko in če je bila družina skupaj. Ostal nama je nedokončan intervju o njegovem strokovnem delu in življenju. Začela sva ga pripravljati pred enim letom. Mišljeno je bilo, da ga objaviva v Klipu, reviji Zbornice kliničnih psihologov Slovenije. Takrat je rekel: »ne boste pisali o meni, pisala bova o stroki, naredila bova pregled strokovnih vsebin, s katerimi sem se ukvarjal v življenju. To je mnogo težje, ampak ne bova se ustrašila.« 11. Marca lani je prinesel na Inštitut vrsto dokumentov o svojem delu in spili smo še zadnjo skupno kavo. Potem pa je prišla covid epidemija in najino delo prekinila. Intervjuja nisva uspela narediti. Spoštovanega profesorja se bom spominjala kot tistega, ki je v Sloveniji na najbolj sistematičen in dovršen način definiral našo strokovno identiteto, se ukvarjal z najbolj zanimivimi področji človeške psihe in nam znal to tudi prenesti, poleg tega pa kot človeka z izjemno življenjsko energijo in radostjo, ki ju je izkazoval v svojih raznovrstnih interesih in ju ni izgubil prav do konca svojega dolgega in bogatega življenja.
dr. Polona Matjan Štuhec, spec.klin.psih.
Dragi Borut. toliko lepih spominov nosim s seboj na naše študentske čase, ko smo v Parmovi študentje plesali ob tvojem igranju na klavir. Spominjam se obiskov pri Poldetu in vajinih neskončnih debat. In seveda tvoje interpretacije Rorschacha moje šestletne hčerkice. Žal mi je, da sva se kasneje oddaljila, vsak zakopan v svoje delo. Žal mi je, da bova odslej skupaj le v spominih.
Metka Kramar
Globok poklon velikemu učitelju in mentorju.
prof. dr. Onja Tekavčič Grad, spec. klin. psih.
Zelo sem ponosna, da sem bila njegova učenka in da je bil moj mentor.
dr. Alenka Sever
Iskrena hvala za vso znanje, ki ste nam ga s takšnim žarom predajali. Vašo bogato zapuščino bomo nosili s seboj na svoji poklicni poti, ob delu z bolniki in tudi, ko bomo skušali to znanje predajati dalje bodočim generacijam kliničnih psihologov. Še enkrat, neizmerno smo vam hvaležni.
mag. Anica Prosnik Domjan, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.
Profesorja Šalija sem vedno zelo cenila kot strokovnjaka in spoštovala kot človeka. Pričela sem sodelovati z njim pred mnogimi desetletji v Vzgojni posvetovalnici v Ljubljani. Pred kakimi tremi leti pa me je obiskal skupaj s soprogo in Tatjano Samec. Pridružujem se vsem, ki bodo počastili spomin na prof. Šalija in se mu zahvalili za vse, kar je storil dobrega za slovensko psihologijo in ljudi, katerim je ta stroka pomagala.
Anica Mikuš Kos
Prof. dr. Borut Šali mi bo ostal v spominu kot najboljši učitelj in predavatelj v času mojega študija na Oddelku za psihologijo. V miru počivajte spoštovani gospod profesor.
Roman Korenjak, spec. klin. psih.
